Ali lahko osebe z demenco sodelujejo pri sprejemanju odločitev?

V fazi blage demence sposobnost sprejeti razumno odločitev ni okrnjena. Vendar pa sta večplastno razumevanje in utemeljevanje že poslabšana. Zmožnost dajanja utemeljenega soglasja s časom hitro upada. To kaže, da morajo biti osebe z demenco vključene v sprejemanje odločitev v zgodnji fazi. Poleg tega je treba odločitve in izbire predstaviti na enostaven, razumljiv in postopen način.

Katere so glavne potrebe neformalnih negovalcev?

Glavne potrebe (družinskih) negovalcev oseb z demenco so informacije (o diagnozi, prognozi, možnostih zdravljenja in razpoložljivih storitvah ter o organizaciji in financiranju oskrbe), strategije za spopadanje s problematičnim vedenjem osebe z demenco (apatija, agresivnost, razdražljivost in drugo), načini shajanja s svojimi težavnimi čustvi (jeza, stiska, osamljenost, žalost, depresija), nasvet za obvladovanje spremenjenih vlog in odnosov (nove naloge, navzkrižje med vlogami, izguba vzajemnosti in bližine) in pomoč pri komunikaciji.

Za izpolnjevanje večplastnih potreb je potreben načrt oskrbe

Vse potrebe ne nastopijo hkrati in se v času napredovanja demence močno spreminjajo. Ukrepe je treba načrtovati in usklajevati, da se zadane bistvo potrebe in se izkoristijo prednosti sinergij. V idealnem primeru bi morali vključeni strokovnjaki med seboj sodelovati, da bi pripravili individualni načrt oskrbe, ki upošteva potrebe posameznika glede na spol, etnično pripadnost, starost, raven izobrazbe, prejšnji življenjski stil in telesno zdravje. Ekipo, ki nudi oskrbo, bi moral voditi zdravnik (npr. splošni), medicinska sestra ali socialni delavec.

Sodelovanje se poplača

Sodelovanje v ekipi zahteva nekaj več truda in časa strokovnjakov, vendar se zelo verjetno poplača v smislu učinkovitejšega zdravljenja, manjše potrebe po ponovnih obiskih in obvladovanju kriznih situacij ter večjem zadovoljstvu oseb z demenco in negovalcev z zdravljenjem. Sodelovanje prinaša koristi vsem vpletenim.