Diagnoza demence se ne začne v zdravniški ambulanti, ampak v vsakdanjem življenju. Raziščite, kako skupaj z drugimi strokovnjaki lahko prispevate k zgodnji in celoviti diagnozi, ki zaobjema številne težave, s katerimi se soočajo posamezniki in njihove družine.
Oglejte si primer, ki ga prikazuje spodnji videoposnetek!
Kaj pomeni diagnoza demence?
Zdravstvenim strokovnjakom diagnoza demence pomeni prepoznati nenormalno zdravstveno stanje, kar je običajno kronična bolezen možganov, ki pojasnjuje simptome in znake, ki so se pojavili pri osebi. Diagnoza je predpogoj, utemeljitev in smernica za zdravljenje in oskrbo ter podlaga za upravičenost do finančnega nadomestila. Za osebo je diagnoza demence obsodba o njeni sedanjosti in prihodnosti, ki lahko korenito spremeni ne le njenega življenja, ampak tudi življenje njene družine. Zato diagnoza demence zahteva visoko strokovne veščine, izčrpne in natančne presoje in previdnost ter pazljivost. Diagnozo je treba sporočiti s sočutjem in vedno predstaviti razpoložljive možnosti zdravljenja.
Diagnoza demence je dogodek, ki spremeni življenje
Kako osebe z demenco sprejmejo diagnozo?
Z vidika oseb z demenco je diagnoza tako breme kot tudi olajšanje. Predstavlja žalostno resnico o resni napredujoči bolezni možganov, ki se jo da trenutno upočasniti, ne da pa se je ozdraviti. Po drugi strani predstavlja diagnoza prehod iz negotovosti, zaskrbljenosti in skrbi v zdravljenje, obvladovanje in pomoč. Ukvarjanje z diagnozo demence je zapleten in dolgotrajen postopek, ki zahteva čas. Večina ljudi z demenco in večina negovalcev raje vidi, da se jim sporoči diagnoza demence. Glavni razlogi za to so priložnost za načrtovanje, zdravljenje ter pridobivanje informacij in strategij za shajanje. Dejansko pa diagnozo prejme le približno polovica oseb z demenco.
Kaj pomeni diagnoza demence?
Zdravstvenim strokovnjakom diagnoza demence pomeni prepoznati nenormalno zdravstveno stanje, kar je običajno kronična bolezen možganov, ki pojasnjuje simptome in znake, ki so se pojavili pri osebi. Diagnoza je predpogoj, utemeljitev in smernica za zdravljenje in oskrbo ter podlaga za upravičenost do finančnega nadomestila. Za osebo je diagnoza demence obsodba o njeni sedanjosti in prihodnosti, ki lahko korenito spremeni ne le njenega življenja, ampak tudi življenje njene družine. Zato diagnoza demence zahteva visoko strokovne veščine, izčrpne in natančne presoje in previdnost ter pazljivost. Diagnozo je treba sporočiti s sočutjem in vedno predstaviti razpoložljive možnosti zdravljenja.
Vse skupine strokovnjakov lahko pomagajo pri diagnozi
Kako osebe z demenco sprejmejo diagnozo?
Z vidika oseb z demenco je diagnoza tako breme kot tudi olajšanje. Predstavlja žalostno resnico o resni napredujoči bolezni možganov, ki se jo da trenutno upočasniti, ne da pa se je ozdraviti. Po drugi strani predstavlja diagnoza prehod iz negotovosti, zaskrbljenosti in skrbi v zdravljenje, obvladovanje in pomoč. Ukvarjanje z diagnozo demence je zapleten in dolgotrajen postopek, ki zahteva čas. Večina ljudi z demenco in večina negovalcev raje vidi, da se jim sporoči diagnoza demence. Glavni razlogi za to so priložnost za načrtovanje, zdravljenje ter pridobivanje informacij in strategij za shajanje. Dejansko pa diagnozo prejme le približno polovica oseb z demenco.
Zakaj je diagnoza pomembna?
Zgodnja in pravilna diagnoza demence je pomembna iz več razlogov. Diagnoza pojasni znake in opažanja, ki so skrbeli ali vznemirjali osebo ali njeno družino. Pojasnilo, da so spremembe v kogniciji, dnevnih aktivnostih, vedenju ali osebnosti simptomi bolezni, pogosto pride kot olajšanje.
Nekateri vzroki za demenco so delno ali popolnoma reverzibilni, če se jih zgodaj odkrije in ustrezno zdravi (npr. pomanjkanje vitaminov ali hormonov, hidrocefalus z normalnim tlakom, znotraj lobanjske krvavitve). Učinkovito se lahko zdravi veliko drugih zdravstvenih stanj, ki poslabšujejo demenco ali pospešujejo njeno napredovanje (npr. depresija, povišan krvni tlak, diabetes, anomalije v presnovi maščob, srčne bolezni).
Najpomembneje pa je, da je diagnoza predpogoj in smernica za vse metode zdravljenja in oskrbe in za pripravo individualnega načrta za nego. Zato mora biti diagnoza izčrpna in mora presegati zgolj presojo simptomov ter vključevati posamezne potrebe, izbiro, tveganja, vire in razpoložljivo pomoč. Pravočasna diagnoza omogoči osebam z demenco in njihovim družinam čas, da se pripravijo na prihodnost in načrtujejo vnaprej.
Druga vloga diagnoze je, da omogoči dostop do socialnih in finančnih koristi (npr. od zdravstvenega do socialnega zavarovanja, brezplačne vozovnice za invalide) ter do svetovanja in pomoči. Tudi če oseba pomoči trenutno ne potrebuje, je pomembno vedeti, kakšne vrste pomoči so na voljo.
Kdo postavi diagnozo?
Diagnozo demence tradicionalno postavijo splošni zdravniki ali specialisti, tj. nevrologi, psihiatri, (nevro)psihologi in geriatri. Ker pa demenca vpliva na vse vidike življenja, lahko k diagnozi prispevajo tudi druge strokovne skupine, s tem ko priskrbijo pomembne informacije, npr. medicinske sestre, socialni delavci, delovni terapevti in fizioterapevti.
Kaj lahko kot strokovnjaki naredite prav zdaj? Začnite ukrepati s pomočjo tega programa!
Kako poteka proces postavitve diagnoze demence?
Proces postavitve diagnoze demence se običajno ne začne v zdravnikovi ordinaciji. Družinski člani, prijatelji ali sodelavci pogosto opazijo, da je nekaj narobe ali da se je nekaj spremenilo, veliko prej, kot se poišče zdravniška pomoč. Zato sta osveščanje javnosti o demenci in destigmatizacija bistvena za pravočasno postavitev diagnoze.
Diagnostični proces delimo na štiri korake:
Spodaj so na voljo dodatne zanimivosti o diagnostiki demence, npr. o velikem številu nediagnosticiranih primerov, visoki natančnosti diagnostike, potencialnem doprinosu različnih poklicev in opisu postopka po korakih.
Čeprav je diagnoza predpogoj za zdravljenje in oskrbo, demenca v kar 61 % ni odkrita.
Natančnost diagnoze Alzheimerjeve demence je približno 85-odstotna.
Običajno splošni zdravniki predstavljajo prvo kontaktno točko oseb s sumom na demenco. S kratkimi testiranji in pogovorom lahko splošni zdravniki izvedejo osnovno presojo kognitivnih zmožnosti, opravljanja vsakodnevnih aktivnosti in vedenja. Poleg tega lahko splošni zdravniki tudi prepoznajo ali izločijo telesne vzroke ali dejavnike, ki prispevajo k nastanku demence (npr. srčne ali pljučne bolezni, nalezljive bolezni, nepravilnosti presnove maščob, pomanjkanje vitaminov ali hormonov).
Specialisti, vključno z nevrologi, psihiatri, (nevro)psihologi in geriatri, pa uporabijo bolj prefinjene diagnostične instrumente in tehnologije (nevropsihiatrična testiranja, analize cerebrospinalnega likvorja, slikanje možganov). Specialisti lahko zaznajo prodromsko in blago fazo demence ter razlikujejo med vzroki za demenco (npr. Alzheimerjeva bolezen, frontotemporalna degeneracija, cerebrovaskularna bolezen). Specialisti so pomembni tudi pri preverjanju in morebitni spremembi diagnoze pri kontrolnem pregledu.
Diagnozo demence tradicionalno postavijo splošni zdravniki, vendar lahko k diagnozi ogromno prispevajo tudi druge strokovne skupine, s tem ko priskrbijo pomembne informacije, npr. medicinske sestre, socialni delavci, delovni terapevti in fizioterapevti.
Za objektivno presojo stopnje ter sestavo kognitivne motnje je treba opraviti kognitivno testiranje. Na ravni primarne oskrbe je treba opraviti kratek preizkus mentalnega statusa. Kratek preizkus morda ne bo dovolj za postavitev trdne diagnoze. Na ravni sekundarne oskrbe mora (nevro)psiholog izvesti izčrpno nevropsihološko testiranje.
Za postavitev diagnoze demence je treba s kognitivnim testiranjem dokazati nižjo učinkovitost pri enem ali več kognitivnih področjih od tega, kar je pričakovano za starost, spol in izobrazbo osebe. Če so na voljo ponovitvene presoje, mora biti viden postopen padec učinkovitosti.
Blag kognitivni upad (MCI) je diagnostična oznaka za osebe, ki kažejo manjše kognitivne pomanjkljivosti, a so zmožne samostojno funkcionirati, pogosto z večjim naporom ali z uporabo kompenzacijskih strategij. Pri tem stanju je smiselno zgodaj ukrepati, in sicer gre tukaj za zdravljenja, ki pri resnejših stopnjah motenj niso učinkovita in lahko upočasnijo ali celo preprečijo poslabšanje simptomov. Blag kognitivni upad lahko povzročijo različne bolezni, vključno s stabilnimi in reverzibilnimi stanji, in ni nujno povezan z neugodno napovedjo. Ponovna ocena in redni kontrolni pregledi so potrebni za potrditev vzroka.
Diagnoza demence se postavi, ko so kognitivne motnje in/ali vedenjske spremembe dovolj resne, da motijo zmožnost opravljanja dela v službi ali običajnih dejavnosti in predstavlja padec v primerjavi s prejšnjo stopnjo funkcioniranja.
